Tekstil proizvajajo le še v tretjih državah

Včasih je bilo v Sloveniji kar precej tovarn, ki so proizvajale tekstil za različne namene – ne le tkanine in pletenine za izdelavo oblačil, temveč tudi hišni tekstil in tapetniško blago za zavese, sedežne garniture in podobno, nenazadnje pa tudi tekstil za tekstilne talne obloge. Kakšna je bila usoda teh podjetij, je vsem dobro znano, zato so nam danes na področju tekstila v veliki večini na voljo le izdelki tujih proizvajalcev – iz Indije, Irana, Tajske, Kitajske in podobno. Skupaj s propadom tekstilnih proizvajalcev se je pri nas zmanjšala tudi tekstilna industrija na področju izdelovanja oblačil. Nekaj let je država sicer poskušala ta podjetja umetno obdržati pri življenju – tudi s pomočjo velikih državnih naročil, zaradi katerih so se brez prave potrebe izdelovala oblačila za različne državne službe in častne uniforme za policiste in vojake. Žal pa tudi to ni moglo zaustaviti propada. Izjemna je le nekaj podjetij, ki živijo od »lom poslov« za tuje blagovne znamke, vendar, kot lahko vidimo iz primera Mure, tudi te bolj kot ne životarijo. Ko se danes odpravimo po nakupih, torej med ponudniki oblačil le še stežka najdemo slovenske blagovne znamke – če jih pa že, gre za znamke, ki veljajo za drage in zato neprimerne za povprečnega potrošnika. Še zlasti to velja za področje športnih oblačil. Tekstil oziroma oblačila, ki jih kupujemo, torej prihajajo iz tretjih držav – tam je delovna sila še tako poceni, da se jim takšni posli izplačajo. Poceni oblačila, ki jih izdelujejo na Vzhodu, pa so kriva še za propad dveh drugi »tekstilnih kategorij«. Najprej so se začele zapirati trgovine, ki so ponujale metrsko blago. Zakaj? Zato, ker vsakdo raje kupi poceni oblačilo v eni izmed trgovin, ki imajo mrežo po celem svetu, kot pa da bi kupil drago blago in nato plačal še delo šivilje. In seveda – brez dela so nenazadnje ostale tudi domače šivilje – zaprle so svojo dejavnost in se znašle med brezposelnimi, tako kot večina drugih iz tekstilne panoge. To je vsekakor tako posledica globalizacije kot dejstva, da nihče več ne ceni unikatnosti. In ravno to je tisto, kar je najtežje razumeti – da vsakdo raje kupi oblačilo v trgovini, kjer kupujejo že vsi, kar pomeni, da imajo ljudje nazadnje enak stil in nosijo iste obleke. Postajamo zaradi tega enaki, dolgočasni, razmišljamo kot »čreda ovac«? O tem bi znali kaj več povedati tako tisti, ki so dolga leta delali v tekstilu, po drugi strani pa tudi najbogatejši človek na svetu, ki je (vas preseneča?) lastnik svetovno znane blagovne znamke in trgovin z oblačili.